Zahvaljujemo se Valeriji, ki nam je zaupala nekaj spominov na svojo uspešno košarkarsko kariero. Takole je zapisala:
»Sem ena redkih košarkaric, ki ni bila v nobeni mladinski vrsti, saj sem se bolj resno začela ukvarjati s košarko šele pri 19. letih, ko sem leta 1975 prišla študirat v Ljubljano.
V osnovni in srednji šoli sem se sicer ukvarjala s športom, predvsem z gimnastiko, rokometom, tudi košarko sem igrala za ekipo Radenske, vendar na zelo osnovnem nivoju. Na pobudo takratnega trenerja ekipe Murske Sobote, že dolgo pokojnega Bajsa, me je kot igralko z višino 185 cm v Ljubljani poiskal trener Olimpije, Bogo Debevc.
V takratni ekipi je bila z 182 cm najvišja Meta Štoka Debevec in bila sem več kot dobrodošla, saj je ravnokar z aktivnim igranjem prenehala tudi Dragica Radonjić-Daša Zupan. Treningi so bili zame izjemno zahtevni, saj je bilo moje znanje košarke mnogo preskromno za takšen nivo tekmovanja, drugi problem je bila fizična priprava. Kar nekaj časa je trajalo, da sem se lahko približno enakovredno vključila v ekipo.
Še danes sem hvaležna vsem, ki so takrat verjeli vame in mi v starosti, ko večina igralk z igranjem košarke zaključi, jaz sem pa šele dobro začela, namenili čas in pozornost pri skupinskih in individualnih treningih. To so bili predvsem Debo (trener Bogo Debevc), Moja (soigralka in kasneje pomočnica trenerja Mojca Mihelič), Cuza (takrat naš prvi center Meta Štoka Debevec), kakšnega napotka pa sem bila deležna tudi od košarkarskih legend, Iva Daneua, s katerim smo se v Hali Tivoli pogosto srečevali in Kreša Ćosića, ki je bil v tistih letih igralec in trener v Ljubljani.
Košarka je šport, ki te navduši in zasvoji ter pogosto zaznamuje za celo življenje. Čeprav sem z aktivnim igranjem končala pri 27. letih, sem se po dolgih 25. letih na igrišče vrnila v vrstah Veterank Ljubljane. Seveda se je v teh letih veliko spremenilo, tudi košarka, veselje do nje pa ostaja…«
