Alenka Dermastia – Iz mojih spominov 🏀🏀🏀

V začetku junija smo se na ljubljanskih Žalah poslovili od drage Majde Kranjc.
Na pogrebu je bilo veliko košarkaric in košarkarjev, predvsem igralcev njene generacije, a tudi mlajših. Majde se spominjamo kot disciplinirane, borbene košarkarice, sicer pa kot poštene, delavne in dobrosrčne prijateljice, ki je vsakomur rada pomagala, če je le bilo v njeni moči. Obujali smo spomine na Majdo in na čase, ko smo se skupaj znojili pod koši. Srečanje je vzbudilo nešteto spominov.

Košarka nas je povezovala na vseh ravneh naših mladih let. Bilo je to uživanje v igri, želja po zmagah, sreča ob uspehih, žalost po porazih, vsakodnevno druženje, zaupanje, ljubezen, solidarnost na igrišču in solidarnost pri življenjskih zgodah in nezgodah. Bilo je to v Tivoli z lešem pokrito igrišče pod kostanji, lesene tribune, lesena neugledna slačilnica, za barako pipa s samo mrzlo vodo. Med obledelimi fotkami, v katere sem se doma zakopala, se je našel posnetek košarkaric Poljanske gimnazije s trenerjem Stanetom Urekom iz leta 1950. Takrat sem hodila v 4. razred gimnazije(danes 8.razred osnovne šole) in takrat se je vse začelo. Lahko bi rekla, da so to bila ena od najlepših let v mojem življenju. V Tivoli so nas v želji po uspehu gnale mladostne sanje. Tam smo bili dolga leta tesno povezani, tam smo se družili, tam smo navijali, tam so se rojevale skrite in odkrite simpatije, tkala prijateljstva in ljubezni.

Ob preselitvi v Halo je bilo romantike nekoliko manj, nadomestila jo je resnost, organiziranost in pomembnejši športni uspehi. Uveljavljati se je začela nova mlada generacija. Zagnane, disciplinirane, košarki predane mladinke so postopoma zamenjavale izkušenejše starejše kolegice. Spoštljivega spomina so vredni tudi tisti, ki so dolga leta kar nekako starševsko srbeli za klub: Turk, Mejač, Ogrin, Burič, Heller, Pezdir, Jana Fugina, Marija Grunfeld in ekipi vedno zvesta Drago Kranjc in Ljubo Filipan.

Prvo žensko aškovo ekipo je leta 1951 spravil skupaj Nande Bizjak, potem ko je Košarkarska zveze postavila zahtevo, da mora biti v klubu z moško ekipo, ki tekmuje v zvezni ligi tudi ženska ekipa. Igralke je poiskal na Poljanski gimnaziji, med rokometašicami in dekleti, ki so se kakorkoli ukvarjale s športom. Čeprav nas je bilo za dobro četo, smo imele za trening eno samo žogo, igrišče pa smo kradle za kakšno uro igralcem prvega moštva. Več ali manj začetnice v košarki smo se na slovenskem tekmovanju hitro uveljavile in 1954 osvojile slovensko prvenstvo. Po nekajletnem trudu se je ekipa pod skrbnim in zagnanim vodstvom Draga Kranjca 1958 uvrstila v zvezno ligo. Ekipo je okrepila še kompletna vrsta aškovih mladink. Bile smo polne energije in ponovnega mladostnega zagona. Na dolgih vožnjah z vlakom v Zrenjanin, Beograd, Sarajevo, Skopje, Split, največkrat v 3. razredu, smo se veliko smejale in zabavale. Kako tudi ne, bile smo mlade, zdrave, čedne,zagnane. Neutrudno so z nami potovali Miro Varoga, včasih gospa Grunfeldova, včasih teta Jana ( gospa Fuginova). Skrbeli so za naše počutje kolikor se je pač dalo ob skromnem denarju, ki nam je bil namenjen. Kadar smo se na tekmi posebno izkazale, smo si na stroške kluba lahko naročile palačinke. Nikoli nismo uspele biti najboljše, nikoli nismo bile najslabše, nikoli ta ekipa ni izpadla iz zvezne lige. Slovenska ženska košarka je sicer ostajala brez naslova državnega prvaka Jugoslavije, a je vseeno dala vrsto igralk, ki so nastopale v državni jugoslovanski reprezentanci.

Ko sem bila 1958 povabljena na trening jugoslovanske državne reprezentance, sem bila zelo ponosna. Z nekaj treme sem odšla v Beograd, kjer so potekale priprave za evropsko prvenstvo. Odlične in izkušene članice jugoslovanske ekipe so me prijazno sprejele. Po enomesečnem treningu me je zvezni trener uvrstil v reprezentanco. Jugoslavija je na EP v Lodžu 1958 zasedla 4. mesto.

Po 16 letih igranja pri Olimpiji sem se 1967 poslovila od košarkarskih igrišč, skoraj istočasno kot Sonja Mrak in Smilja Amon. Ostali so spomini, slike in prijateljstvo, pod koši pa mlada perspektivna ekipa.

Alenka Dermastia članica jugoslovanske reprezentance
Jugoslovanka članska reprezentanca 1958, katere članica je bila tudi Alenka Dermastia (četrta z leve).Na evropskem prvenstvu 1958 na Poljskem so osvojile 4. mesto.
Alenka Dermastia (tretja z leve), je za jugoslovansko reprezentanco zbrala 16 nastopov.
Razposajene reprezentantke Jugoslavije na legendarnem igrišču Kalemegdanu
Ekipa AŠK Olimpije
Košarkarice gimzanije Poljane s trenerjem Stanetom Urekom.