V letu 1964 je v 1. zvezni ligi tekmovalo kar deset klubov, tekmovanja pa so se začela precej pozno, konec maja. Ne smemo pozabiti, da so se tekme še vedno igrale na zunanjih terenih, na gostovanja pa so potovale z vlakom. Kljub vsemu pa je borbena in pomlajena ekipa je iz tekme v tekmo igrala bolje. Hkrati pa so se v ospredje in v prvo petorko prebijale Mojca Mihelič, Modrijanova, Meta Pavšič, Nada Šiftar in Marjana Bremec.
O potovanjih na tekme je Mojca Mihelič zapisala: »Na tekme zvezne lige in domov smo se v začetku, niti ne spomnim se več, koliko let, vozile ponoči v drugem razredu, pa naj smo šle v Zagreb ali Sarajevo, Skopje, Split … Dokler se je igralo na zunanjih igriščih, ni bilo nenavadno, da smo npr. v Beograd prišle okrog 7h zjutraj po nočni vožnji v 2. razredu (pogosto najmanj do Zagreba, pogosto pa še do Vinkovcev ali čez tudi stoje, ker je bil vlak tako poln, posebno ob kakšnih praznikih, ko je vojska hodila na dopust). Po zajtrku smo malo posedele v kakšnem parku in se potem odpravila na tekmo, ki se je začela ob 10h dopoldne. V začetku julija, recimo, je bilo že pošteno vroče. Pogosteje so bile tekme šele popoldne ali proti večeru, takrat smo šle za nekaj ur počivat v kak hotel. Najbolj zoprno je bilo igrati po dežju, ne toliko zaradi mokrote, kakor zaradi tega, ker je drsela žoga in table tudi, da si komaj zadel kak »zicer«. Vedno se je po tekmah strašno mudilo, da ne bi zamudile vlaka.«
