Zahteva Košarkarske zveze Jugoslavije, da morajo imeti vsi zvezni ligaši poleg moške tudi žensko, mladinsko in pionirsko ekipo je botrovala ustanovitvi ženska ekipe Olimpije (takrat AŠK Olympia).
Igralke, ki so pristopile v klub, so bile večinoma ljubljanske gimnazijke. Kakor je zapisal v svoji knjigi dr. Mik Pavlovič (Vedno na vrhu in med prvimi), so imele igralke veliko volje za delo vendar izredno slabe razmere za trening, eno samo žogo in eno igrišče…
Mojca Mihelič, dolgoletna igralka Olimpije, je razmere za trening na začetku svoje kariere, takole opisala:
»Košarko sem začela igrati v 4. razredu nižje klasične gimnazije (danes je v tej stavbi OŠ Prežihov Voranc), leta 1957. Takrat je AŠK Olimpija, zdi se mi, da na treh šolah, naši, realki in še eni, začela treninge košarke za mladinke. Na naši šoli je bil trener Boris Buh, na realki Drago Krajnc in na tretji mogoče Šime Oblak. Če se prav spomnim, smo se kmalu nato združile v samo dve ekipi, prvič pa prišle na stari AŠK pod tivolskimi kostanji spomladi leta 1958. V leseni baraki sta bili dve garderobi in kopalnica s kakšnimi tremi tuši, pred njo pa dve igrišči, eno na lešu, drugo pa so, če me spomin ne vara, prav tisto pomlad člani s prostovoljnim delom asfaltirali, naslednje leto pa postali prvaki. Sezona je takrat trajala od pomladi do jeseni, ker se je igralo zunaj, dvoran še ni bilo. Na to igrišče me vežejo najlepši spomini, predvsem zaradi tega, ker smo komaj čakale, da bo pomlad in bomo šle lahko iz male telovadnice na klasični gimnaziji, kamor smo prišle samo na trening, spet na igrišče, kjer je bilo živahno od jutra do večera. Tudi kadar je deževalo in nismo mogle trenirati, nismo strpele, da ne bi pritekle v garderobo vsaj malo poklepetat.«
